Človekova pravica do bivališča je zapisana v Direktiva 2004/38/ES , v prvem odstavku 16. člena direktive, ki določa, da državljani Unije, ki zakonito prebivajo nepretrgano pet let v državi članici gostiteljici, imajo pravico do stalnega prebivališča v tej državi. Pravica ni zavezana pogojem, predvidenim v poglavju III. Torej predstavlja človekova pravica do bivališča pravica vsakega državljana Republike Slovenije, kakor tudi državljana EU.
Zapisano pravico do bivališča omenja Berlinska ustava z dne 23. 11. 1995, kjer je zapisano naslednje v prvem odstavku 28. člena:
»Vsak do ima pravico do ustreznega stanovanja. Država spodbuja ustvarjanje in vzdrževanje ustreznih stanovanj, zlasti za ljudi z nizkimi dohodki, ter oblikovanje lastništva stanovanj.«
Enako je pravico do bivališča imela zapisano v ustavi že DDR, od 6. 04. 1968, v 37. členu, ki se je glasil:
»Vsak državljan Nemške demokratične republike ima pravico do stanovanja zase in za svojo družino v skladu z gospodarskimi možnostmi in lokalnimi razmerami.
Država je dolžna uresničiti to pravico s spodbujanjem stanovanjske gradnje, ohranjanjem vrednosti obstoječih stanovanj in javnim nadzorom nad pravično porazdelitvijo stanovanj.
V primeru odpusta obstaja pravno varstvo.
Vsak državljan ima pravico do nedotakljivosti svojega doma.«
Podlaga za urejeno človekovo pravico do bivališča najdemo v III. delu in sicer v 10. členu Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Sprejet je bil s strani Generalne skupščine Združenih narodov 16. decembra 1966 z resolucijo št. 2200 A(XXI).
Zapisano pravico do bivališča pogrešam, kakor eno izmed osnovnih človekovih pravic zapisano v Ustavi Republike Slovenije, ki bi morala veljati za vse fizične osebe, ki razpolagajo z državljanstvom Republike Slovenije. Iz tega razloga bi zapisal, da Stanovanjski sklad RS ne razpolaga s primernim programom posredovanja neprofitnih stanovanj, saj gredo ta lahko v prodajo in v lastništvo prej uporabnika neprofitnega stanovanja. Zaradi prej zapisanega se potem izniči sistem zadostnega števila neprofitnih stanovanj na nepremičninskem trgu.
Velika težava se je pojavila in razkrila, da imajo nekateri državljani Republike Slovenije veliko število stanovanja, ki jih ne uporabljajo oz. ne oddajo v najem ter so proti uvedbi nepremičninskega davka. Na drugi strani imamo državljane, ki imajo prav tako veliko število stanovanj, a jih oddajajo po pretirano visoki najemnini zaradi katere stanovanj nikoli ne oddajo ali pa so omenjene najemnine oderuške. Zaradi tega bi morala država določiti višino najemnin za tržna stanovanja. Vse ostalo kar bi lastniki nepremičnin določili in bi bilo višje od najemnine določene s strani države bi bile oderuške najemnine, kar bi predstavljalo kaznivo dejanje.
Moje mnenje in predlog državi je ta, da se obdavči vsako drugo in naslednjo nepremičnino z zelo visokim nepremičninskim davkov, ki je višji od splošne najemnine za tržno stanovanje določene s strani države. Da bi se to preprečilo dajem predlog, da postanejo edini upravičeni pravni subjekti za oddajanje nepremičnin v najem Stanovanjski sklad Republike Slovenije in nepremičninske agencije, ki imajo koncesijo. S tem se bi preprečilo oderuške najemnine, ki predstavljajo kaznivo dejanje.
Vsa stanovanja, ki so na nepremičninskem trgu, in v njih ne biva noben, naj po primerni ceni odkupi Stanovanjski sklad Republike Slovenije v primeru, da ustrezajo merilu in pogojem le tega. Prav tako naj Stanovanjski sklad Republike Slovenije ne omogoča več nakupa neprofitnih stanovanj njenim uporabnikom. Torej se naj neprofitna in tržna stanovanje v lasti Stanovanjskega sklada republike Slovenije samo oddajajo. Tako bi imel Stanovanjski sklad republike Slovenije vedno na razpolago zadostno število stanovanj za najem s strani upravičenih fizičnih oseb. Z najemninami od tržnih stanovanj, ki so v lasti Stanovanjskega sklada Republike Slovenije bi le ta pokril svoje stroške. Torej bi v prihodnosti moralo priti do striktnega ločevanja neprofitnih stanovanj od tržnih stanovanj, ki so v lasti Stanovanjskega sklada republike Slovenije, ter nemožnost spremembe statusa stanovanja iz neprofitnega stanovanja v tržno stanovanje.
Predlagal bi še zadnja dva predloga, da v primeru, ko uporabnik neprofitnega stanovanja dobi službo se le ta seli v tržno stanovanje. Prav tako bi bilo potrebno ločiti stanovanja namenjena za upokojence ter posebne stanovanjske hiše, kjer so upokojenci etažni najemniki in so te opremljene s posebnimi dvigali.
Iz zapisanega je razvidno, da bi bilo potrebno nato vpisati pravico do bivališča, kakor so jo v Nemčiji poimenovali za eno od človekovih pravic v samo Ustavo Republike Slovenije.
